O boleznih rastlin

Rastline lahko zbolijo, če se v njih naselijo glive, bakterije, virusi ali drugi škodljivci. Bolezen rastlin spoznamo po značilnih znamenjih, ki so lahko odmiranje, gnitje plodov, nastanek odmrlih peg na listih, gnitje korenin, trohnenje lesa, odmiranje skorje, sušenje poganjkov in podobno. Tem znamenjem rečemo simptomi bolezni in po njih običajno lahko ugotovimo povzročitelja bolezni. Ko vemo njegovo ime, lahko po različnih virih (knjige, splet, članki) spoznamo njegove značilnosti, življenjski krog ali načine obrambe pred njim.

Razne živali, predvsem žuželke, pa povzročajo poškodbe rastlin s katerimi se hranijo tako, da jih grizejo, sesajo, vrtajo, luknjajo ali kako drugače poškodujejo.

Bolezni in škodljivci povzročajo slabšo rast rastlin, njihovo hiranje in nekateri posebno nevarni tudi njihovo odmiranje. Organizmi iz drugih kontinentov so pogosto našim rastlinam še posebej nevarni, ker le-te proti njim nimajo obrambnih mehanizmov. Zato se na njih hitro množijo in širijo in povzročajo velike škode. Storiti moramo vse, da te tujerodne organizme ne prenesemo k nam, če pa se pojavijo, pa jih moramo čim preje odkriti in izkoreniniti. Drugače se lahko razširijo in povzročajo ogromne

Ohranjanje zdravih rastlin je svetovnega pomena, saj ima vpliv na zmanjševanje lakote, revščine, varnost hrane, okolje ter ekonomsko razvitost. Zato je Generalna skupščina Združenih narodov, v okviru katerih deluje tudi Mednarodna konvencija za varstvo rastlin (IPPC), razglasila leto 2020 za mednarodno leto zdravja rastlin.

Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin priporoča naslednja pravila, ki jih upoštevajmo za ohranitev zdravja rastlin:

kadar potujete po svetu, ne prinašajte nazaj domov rastlin, semen, plodov, zelenjave ali cvetja, kajti v njih se lahko skrivajo rastlinske bolezni in škodljivci!
če doma na vrtu ali v sadovnjaku, ali na sprehodu v parku, gozdu, obcestnem nasadu opazite bolezenska znamenja ali škodljive organizme rastlin, ki so podobne karantenskim škodljivim organizmom, o tem nemudoma obvestite Upravo za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin in pooblaščene strokovne institucije.

Pogostejše bolezni divjega kostanja pri nas

Navadni divji kostanj je ena od rastlin, ki jo v zadnjih desetletjih ogrožajo novo vnesene bolezni in škodljivci. Pred več desetletji je bila vnesena bolezen z imenom listna sušica divjega kostanja (povzročiteljica je gliva Guignardia aeasculi), leta 1995 pa se je izjemno hitro razširil škodljivec kostanjev listni zavrtač (Cameraria ohridella). Šele pred nekaj leti pa je bila verjetno s sadikami divjega kostanja iz severne Evrope vnesena nevarna bolezen kostanjev bakterijski skorjemor, ki ga povzroča bakterija Pseudomonas syringae pv. aescul. Okužbe smo pri nas prvič opazili leta 2016.

Vse tri najnevarnejše škodljivce divjega kostanja lahko prepoznamo po bolezenskih znamenjih, ki jih povzročajo, ki jih, kadar je potrebno ali so znamenja manj jasna, podkrepimo z laboratorijsko diagnostiko.

Kostanjev bakterijski skorjemor

To je bolezen skorje, ki okužena odmre. Najpogosteje se pojavlja na deblu, ob močnih okužbah tudi na vejah v krošnji drevesa.
V začetku okužbe opazimo samo izcejanje oranžne, rdeče do rjasto rjave tekočine iz okužene skorje, to je lahko le razpoka na skorji, iz katere se izceja tekočina.
Ko odmre večja površina skorje, se izcedek izloča po robu odmrlega predela. Odmrli del se posuši in razpoka. Izcedek je običajno obilen, lahko sega od okuženega dela do tal.
Običajno se izcedek preko poletje posuši, vendar ostane še dolgo časa zasušen na skorji kot oranžna do rjasto rjava ali črna prevleka.
Najpogosteje se odmiranje nadaljuje dokler ne obsega celotnega oboda debla in drevo se posuši.
Bolezen je najočitnejša na mladih drevesih (premer do 10 cm) in bolezen pri drevesih starih 10 do 30 let tudi najhitreje poteka. Drevo odmre v 3-5 letih po začetnih znamenjih okužbe. Za bolezen so enako dovzetna tudi starejša drevesa, le da je potek odmiranja daljši.

Kostanjev listni zavrtač

To je majhen metuljček, 3-5 mm dolg in razpon kril ima 7-8mm. Je kovinsko rjave barve z resastimi krili, na katerih so vidne belo črne obrobljene prečne proge.
Poškodbe nastajajo na listih, kjer drobne gosenice izjedajo tkiva listov med zgornjo in spodnjo povrhnjico lista.
Z izjedanjem listov nastajajo izvrtine, ki jih opazimo kot svetlo rjave okrogle pege na listih, ki najprej merijo okoli 1 cm v premeru, povprečno pa 2 cm in redko do 4 cm.
V izvrtinah so opazni črni iztrebki gosenic
Na enem listu je lahko tudi več 10 značilnih izvrtin, tak list prezgodaj odpade , včasih že v začetku avgusta.
Metuljček ima več generacij na leto in na listih opazimo poleti različno velike pege. Iz starejših in velikih so metuljčki že izleteli, v mlajših in manjših so lahko še drobne gosenice.

Listna sušica divjega kostanja

Gliva povzroča odmiranje listne površine v rdeče rjavih pegah, ki so velike nekaj cm in so običajno omejene z dvema listnima žilama. Pege imajo pogosto rumeno obrobo.
Na površini teh peg s prostimi očmi komaj opazimo drobne črne pike. To so trosišča glive, ki povzroča bolezen.
Močno okuženi listi se pogosto zvijajo.
Poškodbe zaradi listne sušice ločimo od poškodb zaradi kostanjevega listnega zavrtača po tem, da v pegah odmrlega lista ni gosenic ali njihovih iztrebkov ter da je na površini pege veliko število drobnih trosišč glive. Na pegi ne moremo ločiti zgornje in spodnje povrhnjice, če list raztrgamo.

Lesne gobe

Lesne gobe so zelo razvejana skupina gliv, ki se hranijo z lesom kot organskim materialom in s tem povzročajo razpadanje lesa ali trohnenje, kar pa ni gnitje, kot nekateri radi pomislijo. V ugodnih razmerah (vlažnem lesu in ustrezni temperaturi) se iz trosov razvije podgobje, ki prodre v notranjost in s pomočjo encimov razkraja sestavine lesa. Glive okužijo les s trosi ali prirastejo z okuženega na neokužen les. Rast lesnih gob na divjem kostanju je znak, da je drevo že zelo oslabljeno in hirajoče.